Kyoto – 2. del

Drugi dan potepanja po Kyotu je bil na vrsti grad Nijo in cesarjeva palača. S kolesom smo se že zgodaj odpravili raziskovati ulice in šteti male “shrine”. 🙂 V ulicah, med stavbami, so postavljeni mini tempeljčki. Taki čisto majhni in z lahkoto jih lahko zgrešiš. Lahko bi jih primerjali z našimi kapelicami. Za vsakim vogalom je kakšen.

Grad Nijo se nahaja v centralnem delu Kyota in pot do tja smo z lahkoto prekolesarili. V pomoč so nam bili tudi oblaki, ki so zakrivali žgoče sonce. 🙂 Pred gradom smo na plačljivem parkirišču pustili kolesa (ja, tu moraš plačati parking za kolesa). :/ Notranjost gradu Nijo, je najbolje ohranjena med gradovi na Japonskem. Ogled vodi čez sobane, kjer se je sprehajal vladar in njegovi najbližji sodelavci in družina. Predstavljene so sobane, kjer so obiskovalci čakali na sprejem pri fevdu. Le tisti z najvišje družbene lestvice, so lahko prišli do njega. Ostali so bili zadržani v drugih sobanah in ga niso nikoli videli v živo. Še v sprejemni sobi, kjer je vladar sprejemal goste, je bil obdan s stražo, ki se je skrivala za predelnimi stenami. Ostali člani družine, pa so bili ves čas za obzidjem gradu in so se sprehajali samo po grajskih vrtovih.

Okolico gradu obdaja jarek z vodo, grajski zid iz ogromnih kamnov in lepi japonski vrtovi. Vrtovi so lepo ohranjeni in niti pod razno ne smeš stopiti na lepo negovano trato, ali na mah pod borovci. Lahko se sprehajaš po potkah in opazuješ. Po končanem ogledu, smo si privoščili odmor. Z Markom sva spila kavico in poskusila posebne Machine sladice. Na Japonskem so sladice iz Macha čaja zelo priljubljene, ampak tu so bile ene boljših. Zoja pa je dobila njeno najljubšo jed, mlekec. 🙂

Potep smo nadaljevali z ogledom cesarjeve palače in vrtov, ki smo jih videli samo iz parka, ker tisti dan palača ni bila odprta za turiste. Pa nič zato. Prosti čas smo izkoristili za kolesarjenje po ogromnem parku in poležavanje pod krošnjami dreves. Lenarjenje se je prav prileglo. 😛

Spočiti smo se odpravili nazaj proti tržnici in Gionu, si privoščili kosilo in pregrešno drago sladico (7 eur na porcijo). Kosilo je bilo ful dobro. Jedli smo Japonsko goveje meso popečeno kot “steak” in narezano na trakce. V sredini lepo rdeče in okoli ravno prav zapečeno… Njami kako dobro. 😛 Tudi sladici sta bili nekaj posebnega, ampak definitivno ne vredni toliko denarja. Kaj čmo, le enkrat se živi… Aja, pa na izletih se itak ne hujša, to bomo doma. 😀 Moja sladica je bila iz Macha čaja, Markova pa iz fermentiranega zelenega čaja. Vsebovala je žele čaja, sirup, sladoled, smetano in čokolado… Ni slabo, a ne. 🙂 Boga Zoja je pa morala jesti svojo zelenjavno kašico in ribje piškotke. 😛

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s