Japonska, neznana znanka

Dva tedna v septembru, smo imeli na obisku, mami in Romana. Preberite, kakšni so njuni vtisi o Japonski. 🙂

Prvi vtisi, ko stopiš tujec z aviona na japonska tla, so mešani. Zrak je drugačen, težji, vendar diši po nečem novem, še neznanem, toplem. Ni vonj morja, bolj ali manj soparno je, tudi septembra. Ljudje hitijo, drug  za drugim, drug mimo drugega. V večini so domačini, potem azijski sosedje, sledijo ostali. Vrste so povsod, z očmi iščeš informacije v angleškem jeziku, nam znani zapisi v latinici so redki. Na letališču še, potem vedno manj. Ja, zapisi imen ulic ob križiščih cest so v latinici, latinica je šele tretja ali četrta po pogostnosti  zapisov na vlakih, avtobusih, itd. Prava umetnost pa se je znajti v trgovinah. Prvi hip se ti stoži po domu, a zgolj prvi hip. Človeka v realnost zdrami vrvež, polnost življenja, hitenje, vsej tej množici se nekam mudi. Ljudje niso posebej glasni. Polno je luči, svetlo je, opaziš red in vzorno čistočo tudi izven letaliških prostorov, v trgovinah, na cesti, ob cestah, v parkih, na igriščih, ob igriščih, v naravi, pred domovi.

Japonska ni bila najina prioritetna destinacija, dokler tja niso zaradi delovnih obveznosti odpotovali naši najbližji, hči z družino. Potovanje traja, skoraj en dan. Res, celotna pot od bližine središča Slovenije do Japonske, točneje do Tokia oz. do začasnega novega doma v 70 km oddaljeni Tsukubi, je bila dolga malo manj kot 24 ur. Privajanja na časovno razliko tretjine dneva, ni bilo potrebno. V poletnem času je med nami 7 ur razlike, vendar nas dejansko loči cela tretjina zemeljske oble. Sicer med potniki pogostega »jet-lega« midva nisva imela. Današnja tehnologija, mejli omogočajo sočasno dopisovanje, skype in viber tudi vidni stik, vendar je neprecenljivo objeti domače. Neprecenljivo je na tujem imeti skupen domač zajtrk in zraven spiti domačo dišečo kavico, se meniti v domačem jeziku, se igrati z vnukinjo, z domačimi deliti cel dan, celo več dni skupaj.

Naši dnevi so bili zelo bogati, vsak dan je bil vnaprej sprogramiran, kam bomo šli, kaj si bomo ogledali, kaj rabimo, kako bomo potovali. Že kar kmalu nama je postala Japonska všeč, Romanu še posebej, ko je na prvem sprehodu po parku zagledal gobe, a ne katerekoli, jurčke. Meni je všeč red, polno je zelenja. V vsakem delu mesta najdeš park in v njem tudi nam znane rože, jeseni sicer že odcvetele vrtnice, hortenzije, detelje, drevesa češnje, kostanja, javorja. Veliko je bambusa, tise, cedre, itd. Všeč mi je prijaznost domačinov, tudi do tujcev.  V pozdrav pokimajo, se za vsako malenkost opravičijo.  V svojem domačem jeziku, seveda. Vozijo in hodijo po levi, ne po desni kot mi. Vendar se človek hitro navadi na levi sistem. Je pa seveda to sprememba, ki jo je potrebno osvojit. Pripomorejo tudi vrisane puščice v parkih, na pločnikih. Vse ceste so asfaltirane. Ob cesti so ozki, globoki, odprti odtočni jarki, kamor se izteka voda po nalivih dežja.

Avtomobilski promet je precej gost. Polno je manjših avtomobilov, kot štirioglate škatlice so. Mini enoprostorci, različnih znamk. Prevladujejo japonski avtomobili, serijske izvedbe, dosti je tudi hibridnih vozil. Promet poteka gladko, za naše razmere poteka počasi. Nobenega hupanja niti razburjanja voznikov ni slišati.

Mnogi se vozijo s kolesi. Koles za izposojo je dosti. A parkiranje koles ni zastonj. Pravzaprav ni skoraj nič zastonj, razen uporabe toaletnih prostorov, ki jih je povsod dosti, tako v parkih, kot v turističnih predelih, templjih, muzejih, centrih, hitrih vlakih Shinkansen. Vsi ti prostori so vzorno urejeni, vedno je na voljo papir in tekoča voda, skoraj ni vonja, zaudarjanja. Lepo je poskrbljeno za mamice z dojenčki, na voljo je prostor za dojenje, za previjanje in tudi stolček za začasno »čuvanje« dojenčka oz. otročka v toaletnem prostoru za ženske in tudi za moške.

Doživeli smo tudi presenečenja, kot je močan dežni naliv. Presenetilo nas je, da se potniki ne menijo za prostor rezerviran za mamice z otroki, za nosečnice in starejše. Če je prostor prazen, se prvi potnik vsede in ne odstopi mesta starejši osebi, niti mami z dojenčkom, niti nosečnici. Značilnost velemesta pač. Tudi Tokia. Vsak se briga le zase. Na poti se med vožnjo obvezno brska po gsm-u, igra igrice, posluša glasbo, bere. Potniki berejo razno literaturo, stripe, tudi stoje, bodisi na poti na delo ali z dela. Pogovorov skoraj ni, če slučajno poteka pogovor, poteka nenavadno tiho. V dveh tednih smo videli le enega brezdomca, v turističnem Kyotu. Sicer brezdomcev skoraj ni opaziti.

Delo traja cel dan, lahko tudi v noč,  delo njim osmisli življenje. Tako dopustov v večini ne koristijo. Imajo pa veliko praznikov. In če pade praznik slučajno na soboto ali nedeljo, se dela prost dan prestavi na ponedeljek lahko tudi na petek. V dela prostih dneh je nekatere družine videti skupaj, ponekod pa smo kljub prazniku opazili le mamice z otroki. Mamice običajno ne delajo in na njih je vzgoja in varstvo otrok. Vloga atija je prinesti domov denar za življenje. Po najinih dvotedenskih izkušnjah bi zaključila, da  je življenje na Japonskem drago, a če imaš sredstva, se da hitro privaditi. Vendar smo različni in vsak čuti po svoje.

Ja, na Japonskem se lahko počutiš domače v krogu družine, zato še enkrat velika hvala Markotu in Kristini za to enkratno in zelo bogato predstavitev.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s