Turizem smo ljudje

Pa je tu že tretji prispevek od moje mami. 🙂 Se je čisto zagrela za pisanje blogov in njeni prispevki so postali tedenska kolumna. Ta teden, lahko preberete njena opažanja o turistih na Japonskem. 😉

Kot turist na Japonskem se dobro zaveš pomena našega slovenskega gesla, da smo turizem ljudje. Množica. V pravem pomenu besede. Med turisti je bilo namreč opaziti veliko domačinov, Japoncev. Ja, bili so v večini. Tuji turisti smo bili v manjšini. Vsaj v tem obdobju, v drugi polovici septembra, v Tokyu, Kyotu, Nikku, Ushiku, Kasumigauri. Človek se najprej začudi, kako to, če pa vemo in je tudi splošno znano, da so Japonci sila delaven narod, da komaj kakšne dni izkoristijo za oddih. Za razliko od nas Evropejcev, imajo oni veliko praznikov. In praznik mora biti dela prost dan, kar pomeni, če je praznik v soboto, bodo praznovali že v petek. Če pa je praznik v nedeljo, bodo praznovali v ponedeljek. Če pa je praznik v četrtek, bo normalno, da se prazniku doda še dan dopusta. In v prazničnih dneh so oni turisti. Tudi ob vikendih se podajo na pot. So domači turisti, potujejo kot posamezniki ali pari, družine, tudi skupine. Potujejo z avioni, vlaki, avtobusi, avtomobili. Obiskujejo turistične znamenitost, ob praznikih pa se udeležujejo dogodkov, ki so vezani na določen praznik. Tako veleva tradicija. Zaposleni imajo sicer po večini štiri tedne dopusta. Delajo od ponedeljka do petka. Štirje tedni pa pomenijo dvajset dni dopusta. Na Japonskem redko kdo izkoristi ves dovoljen letni dopust. Običajno si dopust organizirajo tako, da k prazniku dodajo še nekaj dni za odmor in oddih od dela. Potujejo v lepem vremenu in ob dežju. Dež in slabo vreme jih ne moti. Dež je v jesenskih mesecih zelo pogost. Redki so dnevi, da bi sicer deževalo cel dan. Vendar je res, da si dež in sonce v septembru podajata roko skoraj vsak dan. Posledica tega je značilna visoka vlaga, ki je še posebej za turiste, nevajene teh razmer, lahko moteča.

Pri Japoncih ni v navadi obvezen oddih na morju. Sončenja ne poznajo, oziroma se pred soncem celo zaščitijo z obveznim sončnikom. Tudi sonce tam bolj pripeka. Sicer pa ni moderno biti porjavel. Je pa tudi res, da njihova polt ni tako svetla, vendar sončenja, kot ga poznamo mi, oni ne prakticirajo. Zanimivo je, da otrokom do enega leta starosti ni dovoljen obisk bazenov. Prepovedano. Tako je in pika.

Japonski turisti radi zapravljajo. V vsakem turističnem kraju so na voljo spominki, takšni in drugačni. Na voljo je tudi hrana, prigrizki, pijača. Skoraj nihče s sabo ne prinese malice. Morda vodo, sicer nič. Japonci so zanimivi tudi glede oblačenja. V turističnih krajih so na voljo izposojevalnice tradicionalnih japonskih oblačil, jukate jim rečejo. Še posebej mlada dekleta si rade privoščijo preobleko in preobrazbo frizure in make upa za en dan. V Kyotu npr. se ob večerih množice sprehajajo v starem mestnem jedru, v Gionu v upanju, da vidijo, srečajo, fotografirajo gejšo na poti v restavracijo oz. na delo. Gneča je vse dni v tednu, ne le ob vikendih.

Posebno skupino turistov predstavljajo šolarji. Cela množica šolarjev se v teku leta, še posebej v jesenskih mesecih poda na večdnevno šolo v naravi, na oglede templjev in parkov v Kyoto, zgodovinskih in kulturnih znamenitosti, itd. Osnovnošolci in srednješolci so oblečeni v enaka oblačila. Nekakšne uniforme. Vsi obiski šolarjev so planirani, sprogramirani in odlično vodeni. Iz Tokya jih npr. pripeljejo s posebnim hitrim vlakom. Po štiri do pet dijakov posluša predavanje posameznega profesorja oz. učitelja. Množično so obiskani tudi kraji zgodovinskega spomina in opomina, kot sta Hirošima, Nagasaki. Prenočišča v hotelih so draga, prav tako niso poceni niti hostli niti drugi načini, kot je novi»airbnb«.

Na ogledu parkov je videti skupine domačih turistov, upokojencev . Tudi že starejše. Te skupine turistov se običajno vidi v spremstvu vodičev. Nenavadno je, kako so ti turisti vodljivi, ni opaziti velikega zanimanja, spraševanja, opazovanja. Nekako mimobežno gredo, videti so pasivni in nekako ne preveč zvedavi. Starejši niti ne fotografirajo kaj dosti. Med turisti je opaziti tudi mamice z otroki. Tudi čisto malimi. Otroci so v nosilkah. Redkokdaj vidiš otroka, da bi jokal. Pravzaprav sploh niso jokavi.

Tudi na avionu opaziš turiste. Japonci predvsem obiskujejo domače kraje, domače turistične, kulturne, zgodovinske znamenitosti, muzeje, itd. Jih pa privlači tudi tujina. Tako se na poti v Evropo najde kar nekaj njih. Med bolj cenjenimi destinacijami, ki so množično obiskane, so gotovo Benetke. No nekaj od tega, točneje trije čarterji iz treh japonskih mest so pripeljali Japonske turiste tudi direktno v Slovenijo. Upam, da so uživali, tako kot smo mi na Japonskem.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s